Dvajsetletni Damjan se po odsluženi zaporni kazni v celjskem zavodu za mladoletne prestopnike vrne v svoje domače okolje. V filmu spremljamo zadnjih nekaj mesecev pred izpustitvijo iz zavoda, kamor so ga zaradi umora zaprli pri šestnajstih. Druga polovica filma prikazuje Damjanovo življenje po vrnitvi domov, ki se zdi neizbrisno zaznamovano s preteklostjo. Sinopsis bi se dalo zapisati tudi drugače, saj gre v prvi vrsti tudi za lokalno zgodbo, poznano predvsem iz vesti črne kronike, katero senzacionalno naravo film v celoti presega in njene odmevnosti ne eksploatira. Damjanova soba (La chambre de Damien, 2008) je drugi celovečerni dokumentarec v Celju rojene Jasne Krajinović, ki dela in ustvarja v Bruslju. Po študiju angleščine in francoščine na ljubljanski Filozofski fakulteti je študirala režijo na AGRFT ter študij režije nadaljevala v Belgiji. Posnela je še filma o bosanskih begunkah z naslovom Saya & Mira (Saya et Mira, reves perdu?, 2002) ter film Sestri (Deux soeurs, 2006) o sestrah s Kosova, ki se soočata s posledicami vojne in bombardiranja. Pri svojih filmih redno sodeluje s producentskim in režiserskim dvojcem Dardenne. Brata Jean-Pierre in Luc Dardenne sta kot znanilca sodobnega belgijskega filma, znana predvsem po socialno angažiranih dokumentarnih in igranih filmih, tokrat sta pri Damjanovi sobi sodelovala kot producenta.
Najbolj osnovna definicija dokumentarnega filma se vselej opira na njegovo nasprotje – igrani oz. fikcijski film. Mesto dokumentarnega filma v filmski zgodovini, po definiciji Andreja Špraha, v delu Dokumentarni film in oblast (1998), zaznamuje sposobnost, da »čeprav je še vedno izhajal iz podobe, se je odvrnil od iluzornosti igranega in se usmeril v zgodovinsko realnost ter se pričel soočati s problematiko njene dejanskosti« (Šprah 1998, 141). Podana okleščena definicija je brez pretenzij, da bi zajela vso kompleksno klasifikacijo dokumentarnega filma v delitvi fikcije in resničnosti, saj lahko s pomočjo Baudryjevega koncepta predhodne identifikacije s kamero dvomimo celo v »dozdevno objektivnost kamere«. V tem diskurzu nekakšne trezne presoje uživa dokumentarni film moralno superiornost nasproti igranemu filmu. Film Damjanova soba zaznamuje prehod iz institucije represije in nadzora na svobodo, kjer se skozi glavnega protagonista izrisuje resnična stiska posameznika na navidezni svobodi. Dejanskost usode zaznamovanega pripornika je dokumentirana s tenkočutno obliko bližine, ki je tudi glavnega protagonista prelevila iz filmskega objekta v subjekt. Rezultate dela na filmski delavnici s priprtimi mladoletniki v celjskem zavodu je režiserka kot vodja projekta spretno vpletla v dokumentarni film. Damjanovi kratki posnetki z 8-milimetrsko kamero so dobili svoje mesto v portretu, kar daje zgodbi pridih intimnejšega ustvarjanja pri nastanku filma. Narativni in vizualni presežek sta s statično kamero posneta prizora dveh monologov: Damjanova neposredna in grozljiva izpoved o umoru klošarja ter življenjska pridiga njegove mame. Iskrenost obeh izpovedi prisotnost kamere očitno ni skazila, kar kaže na veliko mero zaupanja protagonistov v ustvarjalko dokumentarca.
Rutinski vsakdanjik v celjskem zavodu popestrijo Damjanova sanjarjenja o življenju zunaj rešetk ter travmatične izpovedi, ki so ga kot mladega človeka zaznamovali za celo življenje. Tako Damjan kot njegov cimer se v svojih sanjarjenjih ne razlikujeta od svojih vrstnikov z druge strani zidu. Kljub temu je življenje sina heroinskega odvisnika, kot ugotavlja tudi Damjan, ko pogovor steče v nekdanji očetovi sobi, z zgledi zapečateno že od samega začetka. Navideznemu začaranemu krogu življenja zunaj in znotraj institucij ni videti konca. Po vrnitvi iz zavoda v stanovanje svojih starih staršev postane Damjanova soba nekdanja očetova soba. Nov začetek v življenju zaznamujejo tudi novi izzivi. Vključitev v družbo, iskanje dela in šolanje. Po tako dolgem spremljanju in skrbno posnetem Damjanovem portretu se izkaže, da si je novo življenje lažje zamisliti kot uresničiti. Zaznamovano življenje zunaj zavoda je težje kot prostost na navidezni svobodi. Film brez nepotrebne sentimentalnosti pokaže na čisto življenjske težave pri ponovnem vključevanju v družbo, hkrati pa odstre pogled na nekaj podob iz slovenske techno subkulture. Odlika filma je neobremenjeno tematiziranje življenja znotraj in zunaj institucionalne oskrbe, a je v svojem resigniranem koncu daleč od prikaza dejanskosti sistemskega nasilja, katerega nad posameznikom izvaja institucija, ki naj bi po definiciji opremljala zapornike za ponovno vključitev v družbo. Film Damjanova soba je odgovor, kako se prav pogosto zgodi ravno nasprotno. Sleherni dokumentarec je torej konstrukcija dejanskosti v danem problemskem okviru. Prikaz primera mladostniške kriminalitete ostane brez odgovora, ko bi bilo k odgovornosti potrebno vključiti širšo družbo – v filmu vidimo in slišimo le mamo in stare starše, ne pa tudi sodnikov, delodajalcev, vzgojiteljev ali učiteljev. V tem pogledu je Damjanova zgodba prikazana kot družbena usoda in ne iskanje vzroka ali posledice. V filmu ni iskanja odgovorov na vprašanja, dobimo zgolj odgovore, ki pa so dovolj jasni, da se začno postavljati prava vprašanja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar